Izposojevalnico smučarske opreme vodim enajst let. Pozimi imam štiri zaposlene, na dan pa skozi vrata pride tudi dvesto ljudi. Ljudje najprej sprašujejo po smučeh in čevljih, šele nato pa po čeladah. V resnici so smučarske čelade najodgovornejši del moje ponudbe.

Vsako jutro pred odprtjem preverim vse čelade, ki so se vrnile prejšnji dan. Pogledam lupino, pas in zaponko ter notranjost. Če je na lupini razpoka ali globoka praska, čelado umaknem, ne glede na to, kako nova je. Moji zaposleni vedo, da so smučarske čelade edina oprema, pri kateri ne sklepamo kompromisov.

Higiena je druga velika tema. Pred leti so se gostje pogosto pritoževali nad vonjem. Kupil sem napravo za razkuževanje z ozonom, ki je stala 1 900 Eur. V njej smučarske čelade preživijo dvajset minut in pridejo ven brez bakterij in vonja. Gostje so to hitro opazili.

Starši pogosto ne vedo, kakšna velikost je prava za otroka. Zato v trgovini merimo obseg glave s šiviljskim metrom, nato pa preverimo prileganje. To je resno delo, saj ohlapne smučarske čelade pri padcu zdrsnejo z glave.

Na leto zamenjam približno petino zaloge. Ni nujno, da so smučarske čelade poškodovane, a material se po petih letih stara, tudi če ni udarcev. Proizvajalci to priporočajo, gostje pa tega ne vidijo. Izračunal sem, da me nove čelade na leto stanejo okoli 3 000 Eur, kar je del cene, ki jo plačamo za varnost.

Lani je gost vrnil čelado z razpoko in rekel, da je samo malo padel. Ko sem jo pogledal, sem vedel, da je udarec moral biti močan. Takšne smučarske čelade ne počijo ob nežnem padcu, zato sem ga prosil, naj gre k zdravniku. Naslednji dan je prišel nazaj in povedal, da ima blag pretres možganov, ter se zahvalil, ker sem vztrajala.

Vsakemu novemu zaposlenemu na začetku sezone pokažem zaboj s poškodovanimi čeladami, ki jih hranim kot opomnik. Povem mu, da lahko pozabi na vse drugo, le na to ne. V izposojevalnici so smučarske čelade naša najtišja obljuba gostom, da bomo poskrbeli zanje, tudi ko nas ne bodo videli.