Star sem 10 let in hodim v 4. razred. To poletje sva z očetom menjala fasado na naši hiši, ker je stara razpokala in je skozi stene prihajal mraz. Ko je sosed pripeljal kovinske cevi in deske, sem mislil, da bomo gradili grad, a oče je rekel, da bo to delovni oder za novo fasado.

Oče me je na začetku pustil samo spodaj. Moje delo je bilo, da podajam vedro z vijaki in pazim, da nihče ne hodi pod deskami. Rekel je, da je delovni oder kot drevo, na katerega ne plezaš, če ne veš, kako boš prišel nazaj dol.

Tretji dan mi je dal čelado. Bila mi je prevelika, zato je mama vanjo prišila gobo. Oče mi je pokazal, kako se drži ograje in kako se stopa po deskah. Povedal je, da ima pravi delovni oder vedno ograjo na vseh straneh in da se nanj nikoli ne gre v copatah.

Najbolj všeč mi je bilo, da sem z vrha videl v vse vrtove na ulici. Videl sem, kje soseda skriva ključ in kje mačka spi čez dan. Mojemu prijatelju se je zdelo, da je delovni oder najboljša opazovalnica na svetu, a ga oče ni pustil gor.

Enkrat se je zgodilo nekaj strašnega. Oče je pozabil kladivo na robu deske in veter ga je vrgel na tla. Padlo je točno tja, kjer sem minuto prej stal. Od takrat je imel delovni oder posebno škatlo za orodje, mene pa je oče objel tako močno, da sem komaj dihal.

Ko smo končali z izolacijo, smo hišo pobarvali rumeno. Barvo sem izbral jaz. Mama pravi, da je hiša zdaj videti kot sonce, ki je pristalo na vrtu. Zadnji večer, ko je delovni oder še stal, sva z očetom na vrhu jedla sladoled in gledala sončni zahod.

Ko so cevi odpeljali, mi je bilo kar malo žal. Iz ene deske sva naredila polico v moji sobi, na kateri je zdaj moja čelada. V šoli sem pisal spis o poletju, in učiteljica je rekla, da še ni slišala, da bi bil delovni oder komu ljubši od morja.